O copatu in špehu

Medtem, ko testo vzhaja, jaz tuhtam, kakšno zgodbico naj danes vpletem v blog. O kruhu in mojem spoznanju, da enostavnejšega dela ni, sem pisala že v kalejdoskopu. Saj nimam kaj dosti za razmišljat, ko pa dobro vem, kaj me je napeljalo, da sem takoj, ko sem prišla domov, zamesila za kruh. Ne jaz, ampak tisti, ki se odziva na ime “boš”. In potem brez problema naredi, ne da bi kaj spraševal.
Vsak dopoldan nastane večni problem, kaj vzeti za malico. Nisem med tistimi, ki si od doma prinesejo v plastičnih posodicah pripravljene solatke in župce, niti med tistimi, ki si v službi napravijo snedviče ali zopet solatke. Jaz sem res taka na komot, ne da se mi brskat po hladilniku niti toliko, da bi zjutraj  kaj jedla, kaj šele da bi si s sabo nesla. Ja, pa sem bila pridna s kefirjem, dokler ga nisem konec poletja nehala delat. 
Torej, v pekarni imajo kar dosti drago izbiro kruhov, peciva, solat, snedvičev, toplih prigrizkov in ostalih očem sila prijaznih proizvodov. Želodcu in denarnici malo manj. Dopoldanskega vročega psa še zdajle čutim v prebavilih in ker mi ni sedel tja, kamor mora, sem sodelavca naprosila za čaj. Kadar jaz pijem čaj, je z mano nekaj zelo narobe. 
Najbolj tako – nevsakdanje (govorim za naše selo)- v tej delikates, so špeh palčke. To so na prvi pogled eni mini francoski kruhi, debeli za palec, dolgi pa ped in pol. Oviti so s panceto in pečeni. So dveh sort, navadni in kao bio iz polnozrnate moke. Špeh je super zapečen in super hrusta.


Doma me je kasneje malo presenetilo, mislila sem namreč, da bi moral bit nekje en zavitek s panceto. Namesto nje sem uporabila budjolo (kako za vraga se ji reče lepo po naše, razen bunka?!)  To sem narezala na majhne kocke, poiskala sem še lanski hvarski origano. Še vedno ima vonj po otoku! Oboje sem dodala kruhovemu testu. Ko je toliko vzhajalo, da je že prehajalo čez rob, sem ga pregnetla in čez cel pekač oblikovala v veliko ploščato copato. Ha, kaj pa je drugega čabata?

Copat je postal prav lep hlebec. Da diši, mi pa ni treba posebej omenjat.

A ni dolgočasno, če ni nobene fotke poleg? Mal dnara, mal muzke ali drugače povedano,izogibam se fotkanju pod kuhinjsko lučjo, ker je rezultat obupen, kakšne močnejše zadeve se mi pa ne da it iskat. 

Če ne bi bilo zgoraj omenjenega čaja in čudnega počutja, bi zdajle že sedela v knjižnici pri besednici. žemoratkobitalkaj


Oddajte komentar

Fill in your details below or click an icon to log in:

WordPress.com Logo

Komentirate prijavljeni s svojim WordPress.com računom. Odjava /  Spremeni )

Google photo

Komentirate prijavljeni s svojim Google računom. Odjava /  Spremeni )

Twitter picture

Komentirate prijavljeni s svojim Twitter računom. Odjava /  Spremeni )

Facebook photo

Komentirate prijavljeni s svojim Facebook računom. Odjava /  Spremeni )

Connecting to %s