brez fotografij

Med kaminom in večerjo

Tistega leta v tistem mesecu, ko se je na prihajajočo nedeljo prižgala prva adventna sveča, se je znašla z zapovedani tišini. Z mnogimi vprašanji, od kod, kje, kam, zakaj.
Zgoraj nad cesto se je dvigal v hrib gozd, pobeljen z ivjem, ki po pripovedovanju ne bo izginil vse do prvega snega, ta pa se bo obdržal še v dni, ko v dolini že cvete žafran.
Lesena hiša z balkonom v stilu vesternov, jo je že dlje časa delala radovedno. Opazovala jo je vedno, ko je šla v te kraje pogledat za gobami in spotoma pobrala še jagode iz roba dovoza. Kar nekaj let je minilo, preden je opazila, da pa se le nekaj živega premika okrog koče. Sadno drevje je bilo lepo obrezano, veje povezane, sadje obrano, vrt pod hišo je na daleč bil videt zapuščen. Ampak to ljudje počnejo, puščajo zeli v vrtu zaradi zadrževanja vlage in zaščite pred soncem. Bližje ni nikoli šla. Kakšen letni čas je trava ležala pokošena, vendar v času, ko je hodila mimo, ni bilo opaziti nikogar. Eno od preteklih poznih jeseni je zavohala dim, ki se je vil iz dimnika. Očitno ljudje živijo tu. V nosnicah je poleti zaznavala vonj sivke, rožmarina, pehtrana, bazilike, opazovala je oreh, ki je delal globoko senco, da je začutila hlad, ki ga spozna koža, ko se vsa pregreta odpočije v temni senci.
Zdaj se je znašla zopet tu, na tej poti mimo lesene hiše. Ni imela pravega namena sprehodit se do vrha gozda, saj je bilo dokaj mrzlo že, se je pa v temi vseeno podala do prvega vzpona, ki je razdelil cesto na dovoz k hiši in na večji vzpon v gozd. Slišala je, da se za njenim hrbtom približuje avto in zaradi varnosti se je postavila prav za rob ceste. Namesto, da bi avto peljal svojo pot, se je ustavil. Šla je naprej, brez da bi pogledala voznika. Slišala je spuščanje električnih stekel in vonj po tobaku je kar puhnil iz toplega avtomobila. V temi je videla, da ima voznik čepico  v stilu Cheja, vendar je kasneje razočarano ugotovila, da je le navadna čepica s ščitnikom spredaj.
Dober večer, vas peljem? ste namenjeni do vrha, na sedlo? 
ne, hvala, ravno sem namenjena nazaj v dolino. 
Opazila je, morda se ji samo zdelo, da jo je voznik natančneje pogledal in se nasmehnil.
Aaa, vi ste tista, ki že nekaj časa hodi mimo moje hiše in mi krade jagode?!
Zardela je do ušes, da je kljub temi bilo videt in čutit njeno rdečico in hitro bitje srca.
Za kazen lahko greste na čaj k meni. Ne grizem in ne zapiram v klet žensk, ki same hodijo v temi po gozdovih. Vsaj prvič še ne. Sledil je spravljiv nasmeh, ki je dal čutit, da človeku lahko verjame.
No, greste? jaz se zapeljem naprej in pristavim vodo za čaj, tako da bo že v skodelici čakal na vas. no?! ja ali ne? 
Nikoli ni bila prav posebej pogumna do tujcev, je pa z bliskovitim odgovorom, da če ne bo motila, prišla na čaj. V mislih je imela samo to, da ji čaja ni še nihče ponudil in da pozna samo tiste iz filter vrečk in bi po vseh prejšnjih opažanjih tukaj moralo biti drugače.
Torej, pričakujem vas, do hiše tako znate. 
V temi se je spuščala do hiše in si rahlo zvila gleženj, ko je stopila na kamen. Po občutku je hodila ob steni in upala, da se kje prižge luč. Na vogalu je zasvetilo, da je lahko stisnila na zvonec, saj si ni upala drugače.  Iz notranjosti je prihajala samo tišina, očitno so bivalni prostori nekje na drugem koncu. Previdno je opazovala, če je morda ona opazovana iz kakšnega okna, vendar ni bil opaziti premikajočih se senc. Slišala je korake, ključ, ki se obrača v ključavnici, kljuko, ki je sunkovito odprla vrata na stežaj. Voznik,preoblečen v udobne hlače, star razvlečen in razparan pleten pulover, jo je povabil naprej s širokim nasmehom in svetlečimi sivo modrimi očmi.
Sezula se je s težavo, saj je gleženj bil rahlo boleč in je čim manj želela šepati. . Ni ji najbolje uspelo in je lastnik hiše to opazil.
Vas boli? pri kaminu lahko sedete na počivalnik in položite nogo na tabure.takoj zakurim še v kamin.
Medtem, ko je pripravljal kamin, jo je spraševal od kod je, zakaj je tu, kje ima avto. S kratkimi odgovori je očitno zadovoljila njegovo radovednost.
Postrezite nama s čajem, v kuhinji je vse pripravljeno, in prinesite sem, h kaminu.
Ob počivalniku je stala bralna luč, ki je bila edina prižgana v leseni hiši. Pogled je čez pol temo, pol svetlobo vrgla na jedilnico z veliko mizo, na knjižno omaro, v kuhinji je vladal red. Čez šipo balkonskih vrat se ni videlo ničesar, zato je hitro stopila po skodelici in ju prinesla v dnevni prostor. Sedel je senci luči, tako da je glava bila v popolni temi in ni videla njegovih oči. Končno je še sama sedla in zdaj, ko je bila v isti višini z njim, je le zaznala pogled, ki jo je očitno spremljal pri vsakem gibu.
Toplota kamina se je začela širiti po celem prostoru in ker so njene noge bile najbližje steklu, za katerim je plapolal plamen, ji je postalo vroče, da je imela občutek, kot da se bo koža odlepila od kosti. Neprijetno ji je bilo, ker ni imela ničesar, kar bi lahko slekla, le en debel volnen pulover, ki je za ta mili mraz zunaj, bil tako ali tako predebel. Njemu je, tako je bilo slutiti, ugajala njena zadrega in je naložil še eno veliko in debelo poleno. Svetloba, ki so jo nudili plameni, so prostor razsvetlili, lahko je opazila celo motive na slikah po steni, otroške risbe in celo zbirko cdjev. Po občutku je predvidevala, da so klasiki zapisani na njih.
Kadite? je presekal njeno opazovanje.
ja, ne…včasih, ob kozarcu vina ali kavi.
Vino je v hladilniku, če boste, za kavo je pa prepozno.

Niti čaja še ni prav okusila in že ji ponuja vino. Zavrnila ga je, ker je želela čimprej na zrak. On si je prižgal pipo, sladkoba se ji je zalezla v nos in usta. Ni ji bilo všeč. Pihala je v skodelico s čajem, da bi lahko čimprej popila okusa lipe in mete, ki sta bila oslajena z medom…

bom počasi šla, hvala lepa za čaj in toploto. Vstala je, nato jo je ustavil še z enim povabilom.

Takle čas običajno večerjam, če hočete, lahko počakate. Bom hiter.

Nisem lačna, je hotela biti skromna, po drugi strani so se pa pajkove mreže dele po notranjosti. Ali pač, saj hrane, ki ti jo ponudijo, ni lepo zavračat.

lahko kaj pomagam, sicer nisem najbolj vešča loncev, se pa hitro učim.
Ne bo potrebno, takorekoč se bo kuhalo samo. vi izberite glasbo, jaz bom lonec, potem se dobiva v jedilnici, ali pa kar tukaj, pred kaminom.

Ni hotela biti radovedna, zato je na glasbenem stolpu poiskala gumb za predvajanje cdja in ga vklopila. Ni se motila o klasikih, nasmejala jo je Brahmsova Uspavanka, potem še Valček in Madžarski plesi in simfonije… Lepo. Podzavestno je gumb za glasnost zavrtela desno, sedla nazaj nazaj na počivalnik, noge je zvila pod sebe in uživala v poslušanju. Občutek, da je nekje drugje in da kali mir človeku, ki očitno živi sam, je ni več motil. Ko je odprla oči, je pogled trčil v plamen sveče v nedoločljivo starem, preprostem svečniku. Iz kuhinje za njenim hrbtom je pridišalo po vaniliji. Namenila se je proti vonju ravno, ko je prihajal s krožnikoma v rokah. Enega ji je ponudil in vonj mlečnega riža s čokolado v prahu jo je posedel nazaj v počivalnik. Tudi on je sedel nasproti nje, tako kot prej jo opazoval skozi pas teme. Upala je, da ne vidi kako se ji svetijo oči.

Mlečni riž se je zgodil v pravem trenutku. Z žlico je postrgala krožnik, tako je bil dober. Preprost, malo sladkan in slan.

Od kod, kam in zakaj pa še vedno ni vedela.